Kretanska utemeljitev
Doménikos Theotokópoulos, zgodovini poznan kot El Greco, se je rodil leta 1541 na otoku Kreti. Na tem času je bil otok pod beneško vladavino, kar mu je pozneje omogočilo, da je premostil razpino med vzhodno in zahodno tradicijo. Učil se je za ikono-slikarja v okviru bizantijske tradicije, discipline, ki je zahtevala skrbno pozornost do podrobnosti in osredotočenost na duhovno bitnost motivov namesto zgolj na fizično podobo. Ta zgodnja potopitev v kretansko šolo mu je podarila občutek simbolične natančnosti, ki je ostal njegova stalnica, tudi ko je njegov slog prehajal skozi radikalne preobrazbe.
Pri dvajesti šestih letih se je preselil v Benetke, kjer je želel razširiti svoje razumevanje naravnega sveta. V beneški republiki je spoznal dela Tiziana in Tintoretta, kjer je vpijal njihovo mojstrstvo barv in uporabo svetlobe za oblikovanje prostora. Naučil se je odstopiti od togih črt svoje mladosti in sprejeti bolj tekoče, dinamične poteze. Ta obdobje ni bilo zavrgano odmejstvo njegovega izvora, temveč njegovo širjenje, saj je začel zlitati disciplinirano ikonografijo svoje grške dediščine z atmosferično senzualnostjo włoskega renesanse.
Toledska preobrazba
Po obdobju v Rimu, kjer je spoznal podolgovate oblike in sofisticirane kompozicije manierizma, se je El Greco leta 1577 preselil v Toledo v Španiji. Ta selitev se je izkazala za odločilno. Toledo je bil v času protireformacije središče intenzivne verske gorečnosti, kar je nudilo okolje, popolnoma primerno njegovi vse bolj mistični viziji. Prav tukaj je njegov slog dosegel svojo najbolj značilno fazo, ki so jo prepoznavale figure, ki so delovale raztegnjeno in izkrivljeno, kot bi jih je vlela nevidna duhovna sila. Barv ne je uporabljal za posnemanje realnosti, temveč za povečanje čustvenega vpliva, pogosto z uporabo nenaturalnih odtenkov za prikazovanje božanskega.
Njegovo delo v Španiji je bilo zaznamovano z napetostjo med zemeyskim in eteričnim. V delu Pokop grofa Orgaza (1586-1588) je združil realističen prikaz sodobnih postaci z izidnimi, nebesnimi oblikami in tako ustvaril vizualni most med smrtnikom in božanstvom. Njegova sposobnost manipulacije svetlobe in sence mu je omogočila ustvarjanje dramatičnosti, ki je delovala hkr teatralno in globoko osebno. Ni zgolj slikaril scen; poskušal je prikazati čustvene in duhovne realnosti, ki obstajajo oltre površine fizičnega sveta.
Dediščvo oblike in svetlobe
V zadnjih letih življenja se je premiknil v smeri še večje abstrakcije in misticizma. Njegove kompozicije so postale bolj zapletene, figure pa bolj izkrivljene, kar je odražalo vse večji odklon od konvencionalnih umetniških norm. Čeprav je dosegel uspeh in prejel pomembne naročnine cerkv in monasterieskih zavodov v Toledu, njegov vpliv po smrti leta 1614 niso takoj opazili širši umetniški svet. Dolgo je bil velja za ekscentrika, njegovo del pa je bila v glavnem spregledana od glavnega toka umetnostne zgodovine.
Šele v 20. stoletju je bila njegova pomembnost polno priznana. Modernisti so v njegovih delih prepoznali predhodnika ekspresivnih in fragmentiranih slogov prihodnosti. Njegova sposobnost deformacije proporcij in uporaba drzne, čustvene barve sta odrazili tiste, ki so želeli izraziti notranje psihološka stanja. Danes njegove slike veljajo za okna v človeško dušo, ki so navdušeni zaradi svoje edinstvene sposobnosti zajema intenzivnosti vere in borbe za transcendenco.
Med izpostavljena dela spadajo:
